Tranzicijske metode

Živimo v družbi, ki jo je zaznamovala neoliberalna kapitalistično globalistična doktrina. Svet je postal majhen, prepleten in odvisen od ne lokalnih materialnih in nematerialnih resursov. Nahajamo se na točki, ko nam zaradi tako imenovanega razvoja, vsako leto želenega višjega BDP-ja in hlepenja po več in več, zmanjkuje naravnih virov.  Na planetu z omejenimi viri so ustoličili religijo imenovano potrošništvo, ki preko vzvodov za manipulacijo množic  in represivnih organov obvladuje domala ves planet. Približujemo se točki velikega pomanjkanja virov (eden ključnih je nafta) in točki propada trenutnega ekonomskega sistema. Pred nami je torej velika prelomnica, ki bo konec koncev definirala prihodnost in obstoj človeštva.  To je lahko naša priložnost in odgovornost, da tokrat položaj spremenimo človeštvu v prid.
Dobro znano dejstvo, čeprav še ne dovolj ozaveščeno je, da je doba poceni energije končana. Naš glavni vir, ki ga trenutno največ uporabljamo je nafta in njeni derivati. Iz nje je izdelano praktično vse od zobne krtačke pa do umetnih gnojil, goriv, barv in raznovrstnih plastičnih izdelkov. Ugotovljeno je bilo, da zaloge nafte naglo kopnijo. Načrpano jo je vsak trenutek manj, novih nahajališč ni, razen nekaterih okoljsko spornih. Naprimer  v Kanadi iz bitumenskih usedlin, kjer se na račun okolja dogaja pravi ekocid.  Povpraševanje po nafti eksponentno narašča skupaj s številom so zemljanov. Hkrati se zaradi uporabe fosilnih goriv dogaja globalna ekološka katastrofa in ekstremno povečevanje stroškov za pridelavo in transport hrane.
Mednarodni denarni sistem, ki že dolgo več ne temelji na zlatu, ne ponuja nekih spodbudnih rešitev. Sistem temelji na dolgu (vsak izdani denar je pravzaprav dolg), in nepretrgana gospodarska rast je potrebna za odplačevanje tega. V obtoku nikoli ne nikoli dovolj denarja za odplačilo vseh dolgov. V sistem je vgrajen mehanizem obresti, ki  spodbuja tekmovalnost, kar pomeni da imamo vedno peščico zmagovalcev in glavnino poražencev. Vedno mora nekdo izgubiti. Obrestna mera v resnici določa najmanjšo potrebno stopnjo rasti - povprečno stopnjo gospodarske rasti, ki je potrebna, da bi ostali na mestu. Obresti  prerazporejajo denar od tistih, ki ga imajo malo, do tistih, ki ga imajo veliko.
Pogosto citiran primer, ki opisuje nerazumnosti obresti in obrestno-obrestnega računa v resničnem svetu je sledeč: če bi Jožef ob rojstvu Kristusa investiral en pfenig po 4% obrestni meri, bi obrestne obresti do leta 1749 narasle na vrednost ene krogle zlata, ki bi bila tako težka, kot zemlja. Do leta 1990 bi dodatno narasla na vrednost 8190 takih krogel. Po 5% obrestni meri pa bi leta 1990 lahko kupili neverjetnih 134 milijard zlatih krogel teže kot je zemeljska obla.
Rešitev položaja v katerega je človeštvo zašlo lahko vidimo v lokaliziranju. Se pravi v lokalni pridelavi hrane, energije, menjalnemu sistemu (dokler bo potreben) in lokalni zaposlitvi. Potrebno je evidentirati in optimizirati vse razpoložljive vire, tako materialne kot nematerialne. V odsotnosti nafte lahko pričnemo z lokalno pridelavo hrane s permakulturnimi metodami, kjer ne uporabljamo gnojil in težke mehanizacije. Pomagamo si lahko z zaključenimi sistemi, kot ja aquaponika , kjer rastline in živali tvorijo zaprt soodvisen ekosistem, ki ljudem daje zelenjavo in meso pridelano brez vseh človeku in naravi škodljivih snovi. Tako pridelana hrana se torej proizvaja, porablja in transportira lokalno, tako so  stroški optimizirani, hrana pa zdrava.
Podobna zgodba je z električno energijo in transportom. Ključnega pomena za oblikovanje skupnosti je menjalni sistem, ki temelji na LET-s (Local exchange trading system) in CES (community exchange system) sistemih. Gre za medsebojno izmenjavo dobrin in storitev v zaključenih skupnostih. Takšen primer je Časovna banka (www.casovnabanka.si), ki je že zaživela tudi v nekaterih krajih po Sloveniji. Lokalna valuta temelji na lokalni vrednosti dobrin izdaja pa jo prav tako lokalna skupnost.

Ni komentarjev:

Objava komentarja