Odkar so neoliberalne lovke novodobnega kapitalizma
prisesale na svoje seske potrošnike širom globaliziranega sveta in jih odtujile
tako od proizvodov lastnega dela kot tudi od upanja, da je možno kakršnokoli
drugačno življenje, se pojavljajo vprašanja o tem kdaj se bo tovrsten sistem
zrušil v svoje lastno brezno in kakšne so sploh alternative temu sebičnemu
sistemu, ki na eni strani proizvaja lažne potrebe, po drugi pa zgolj peščici
ljudi prinaša neomejeno moč in bogastvo. Karl Marx je že v 19. stoletju napovedal
rast različnih korporacij, ki bodo z izkoriščanjem delovne sile obogatile na
račun tujega dela, pa vendar smo vsi po vrsti presenečeni, da je sistem prišel
tako daleč in da na svoji poti ruši vse moralne vrednote po spisku. Vendar pa
se zdi, da v okviru Darwinove teorije o preživetju najmočnejših organizmov,
tudi kapitalizem odlično funkcionira in da gre v okvirih socialnega darvinizma
za enega najbolj optimalno zastavljenih sistemov, ki v svoji težnji po večni
selekciji in izločevanju šibkih členov, ne potrebuje nekih dodatnih organov
regulacije ali pregona.
Prav zato lahko zadnja leta opažamo nemoč državnih aparatov
pri vmešavanju v gospodarsko sfero delovanja države, ki jo krmilijo mogočni
lobiji na čelu s tajkuni, ki jih zanima le lastno bogatenje in privatizacija
virov. Če bo šlo tako naprej, lahko v nekaj letih upravičeno pričakujemo
dokončen razpad pravne in socialne države, saj bodo mednarodni lobiji pod
krinko globalnega kapitalizma in nekih „instant“ vrednot sami krojili politiko
posameznih držav, ki bo zgolj podaljšana roka njihovih nenasitnih apetitov.
Ljudje smo se ujeli v pajkovo mrežo, ki so jo spletli
mednarodni finančni lobiji in se kot muhe lovimo v past, ki so nam jo nastavili
s svojimi neoliberalnimi oblikami trženja. Vzeli so namreč v zakup osnovno
psihološko dinamiko, ki jo v sebi prepozna vsak sodobni potrošnik – v sebi
namreč odkriva osnoven eksistencialni manko, ki je z vsakim nakupom večji. In
paradoks nakupovanja je prav v tem: v nenehnem zadovoljevanju želje, ki jo
razpira eksistencialni manko, in ki že v osnovi ne more biti potešena. Zato si
potrošnik želi vedno več stvari, čedalje novejše tehnološke modele in če
skrajšamo: živi v utopiji, da mu samo še določena stvar manjka do popolne
sreče. Tako vsa družba sloni prav na iluziji o izgubljeni sreči, ki si jo
moramo (z nakupovanjem) priboriti nazaj. Vendar pa za to iluzijo tiči globoko
in grozljivo brezno, ki govori o tem, da je sreča umeten konstrukt, od katerega
ima korist le peščica ljudi... Prava vrednota so medčloveški odnosi in pravi
kapital se nahaja prav v njih, zato bi morali ljudje prepoznati koristi
blagovne menjave prav skozi ta aspekt.
Pa ne govorim samo o obliki blagovne menjave, ki so jo
poznali skozi vso zgodovino – ti meni krompir, jaz tebi jajca itd. Na različnih
koncih sveta kot tudi pri nas se že nekaj časa pojavlja zanimiva oblika
poslovanja, ki se ji reče časovna banka. Gre za to, da ljudje z različnimi
sposobnostmi nudijo uro svojega dela v zameno za uro storitve drugega človeka.
Nekdo npr. opravi masažo v zameno za uro učenja klavirja ali čuva otroka v
zameno za uro inštrukcij iz matematike. Pri tem se izognejo direktnemu plačilu
v denarju ter obenem krepijo medsebojne odnose. Če bi se več ljudi posluževalo
tovrstne »banke«, bi praktično vse storitve in transferje lahko opravili brez
nepotrebnih posrednikov kot so banke, ki ljudem zaračunavajo vsak najmanjši
poseg v vodenju računov. Poleg tega se po svetu čedalje bolj uveljavlja t.i.
brezplačna trgovina, kateri lokalni kmetje in obrtniki darujejo izdelke, ki jim
je pretekel rok uporabe ali pa jim delajo navlako po delavnicah. Tako lahko
ljudje, ki so brez dohodkov, pridejo do brezplačnih surovin za življenje,
obenem pa lahko trgovci, kmetje in obrtniki delajo reklamo za svoje proizvode.
Možnosti za predrugačenje trgovine, kot jo poznamo danes, je veliko, in edine
meje so tiste, ki si jih postavimo v glavi. Japonci so šli celo tako daleč, da
se norčujejo iz zagrizenih potrošnikov. Za pokušnjo so uvedli trgovine, ki
odvračajo potencialne kupce od nepotrebnih nakupov tako, da višajo cene
izdelkom brez vrednosti in s tem, da poslujejo samo ob najbolj nemogočih urah.
Kljub temu se pred njimi vije dolga vrsta ljudi, ki komaj čakajo, da jim nekdo
postavi meje.
Ne glede na to kako se potrošniku zdi, da pozna vse finte
posameznih trgovin, njihove akcije in ugodnosti, se na koncu vedno znova
izkaže, da je trgovec en korak pred njim in da kupec ne more na noben način pri
tem profitirati. Lahko bi rekli, da se sodobni potrošnik nahaja v neke vrste
transu, ki se začne že s tem, ko dobi v roke letak s popusti in ki ne popusti
niti ob pogledu na račun, ki ga dobi na koncu nakupovanja. Pri tem je na moč
podoben kompulzivnemu igralcu na srečo, ki se mu zdi manko v denarnici
zanemarljiv ob misli, da lahko s svojimi odločitvami prelisiči sistem in ga
izkoristi sebi v prid. Ampak pri tem se ne zaveda, da je nadvse podoben Don
Kihotu in njegovemu boju z mlini na veter. Sistem sam je namreč zasnovan tako,
da je navadni smrtnik na zgubi, medtem ko si korporacije razdelijo masten
zaslužek.
Četudi nakupujemo v velikih trgovinah se moramo zavedati, da
se varčevanje začne in konča zgolj v naši glavi, pri tem pa imamo kot
potrošniki vso pravico preučiti in preizkusiti izdelek še preden ga kupimo. Lahko
si vzamemo ves potreben čas za to, da se odločimo ali ne odločimo za nek
proizvod. Ko sem pred meseci delala popis izdelkov za neko raziskavo o
aditivih, mi je prodajalka v trgovini ukazala naj ji pokažem osebni dokument.
Pri tem pa je jezno zatrjevala, da je popisovanje izdelkov v » njeni« trgovini
podobno kot če bi ona nenajavljena prišla k meni domov in začela brskati po
mojih knjigah. To je nadvse naduta izjava nekoga, ki si povsem zgrešeno
predstavlja potrošnikove pravice. Kot prvo gre pri trgovini za javni prostor in
nihče nima pravice v njem zahtevati osebni dokument nekoga, od katerega ima
poleg dragocenega časa, ki ga v njem zapravi, tudi finančne koristi. Pa tudi če
nima od kupca nobenih koristi, se mora do njega obnašati kot do vsakega državljana,
ki mu pripada pravica do svobodnega gibanja, odločanja in nekonformističnega
obnašanja. Zanimivo bi bilo narediti v večjih trgovskih centrih vsaj enkrat
letno »prevetrilno« akcijo, v kateri bi si potrošniki vzeli nekaj ur časa, da
natančno popišejo cene izdelkov in preučijo njihove vsebine. Na ta način bi
lahko tudi vnaprej naredili seznam izdelkov, ki bolj ustrezajo njihovemu okusu
in denarnici. Na žalost pa to seveda ni v interesu trgovine, ki si želi
zmanipuliranega kupca, ki vstopi v trgovino brez zdrave pameti, hitro nakupi
čim več surovin in zapusti trgovino brez pritožb in oklevanja.
Močno upam, da se bodo v prihodnosti čedalje bolj uveljavile
alternativne oblike trgovanja kot so blagovna menjava, prodaja rabljenih
izdelkov po simboličnih cenah, časovna banka in samopromocijska trgovina z
brezplačnimi izdelki. Vsako znanje in sposobnost lahko na trgu zamenjamo za
druge dobrine, na nas samih pa je, da se povežemo in delujemo predvsem na
lokalni ravni. Če bomo skrbeli za nas same in lokalno izmenjavo dobrin, bomo
manj odvisni od evropskih trgov in svetovnih finančnih monopolov.
Miša Gams, antropologinja vsakdanjega življenja
Ni komentarjev:
Objavite komentar